So odjemalci certifikatov zgolj certificirana podjetja? Po mojem mnenju bi bilo nujno kot odjemalce certifikacijskih organov prepoznati tudi tiste, ki se na certifikate pri svojem delu zanašajo. Na finančnem področju npr. računovodski standardi, jasno določajo, da so uporabniki izsledkov revizijskih mnenj zainteresirana javnost, ki nima neposrednega vpogleda v poslovanje podjetja (npr. upniki, delničarji, potencialni kupci, …). Gre torej za javnost, ki nima »notranjih informacij«. V primeru Enron, v katerem je vodstvo podjetja skupaj z revizijsko hišo zavajalo poslovno javnost so delničarji, upniki, in zaposleni utrpeli precejšnjo škodo. Na drugi strani pa je bilo najbrž vodstvo podjetja zelo zadovoljno s revizijskimi storitvami podjetja Arthur Andersen, ki ga danes ni več. Več…
Kdo so torej še pomembni odjemalci certifikatov? V primeru certificiranja po ISO 9001 so takšna zainteresirana javnost predvsem velika podjetja, ki se odločajo ali bo certifikat pogoj za sodelovanje z njimi ali ne. Npr. certifikati za avtomobilsko industrijo bodo pogoj za sodelovanje v dobaviteljski verigi, če bodo veliki proizvajalci mnenja, da jim tovrsten sistem znižuje stroške kakovosti v celotni verigi. Pri ISO 14001 so odjemalci certifikatov ISO 14001 tudi lokalne skupnosti, in pri OHSAS 18001 tudi zaposleni v podjetju.
Kakšne so posledice neupoštevanja mnenj končnih odjemalcev certifikatov?
V konkretnem primeru želim opozoriti na skupino podjetij, ki imajo vzpostavljen sistem vodenja kakovosti, in sicer na takšni ravni, da bi ga lahko brez težav certificirali. Slednje dokazuje tudi utečeno sodelovanje z uglednimi slovenskimi podjetji. Postavlja se torej vprašanje, kako to, da tem podjetjem ceneje prestajati neposredne presoje kupcev, po možnosti različnih kupcev. In kako to, da ugledna slovenska podjetja ne »outsourcajo« svojih presoj neodvisnim certifikacijskim organom? So zahteve zunanjih presojevalcev neusklajene z zahtevamu velikih kupcev?
